Kako ukrepati po poškodbi kolena – MCL 2.del

Najprej hitra osvežitev osnov iz prvega članka (preveri na ) :

  • Medialni kolateralni ligament (MCL), je ligament, ki se nahaja na medialni (notranji) strani kolena.
  • Prvi del je površinski MCL, ki je hkrati tudi največji medialni ligament. Drugi sloj skupaj s površinskim MCL sestavlja še tetiva mišice semimembranosus.
  • MCL je ena izmed najpogosteje poškodovanih kolenskih struktur. Pri omenjeni poškodbi obstaja velika možnost poškodbe ostalih struktur, ki obdajajo kolenski sklep.
  • Najpogosteje pride do poškodbe zaradi valgusa in hkratnega močnega pritiska iz zunanje strani kolena.

Poškodbe mišic in tetiv lahko razvrstimo na 3 stopnje. Spodnja slika prikazuje klasifikacijo in izgled poškodbe MCL strukture.

  1. Stopnja: lokalna zatrdelost brez nestabilnosti
  2. Stopnja: lokalna zatrdelost, delno strgana medialna kolateralna in zadnja poševna vlakna
  3. Stopnja: popolnoma strgan ligament, koleno ni stabilno in se pod pritiskom sile zvrne navznoter (valgus)

H ocenjevanju stopnje poškodbe se pristopi z opazovanjem in tipanjem kolena. Predvsem se iščejo znaki otekline in do kam sega, kje je čutiti zatrdelost tkiv, ki so praviloma mehka, preveri se stabilnost kolena.

Stopnja poškodbe se klasificira glede na rezultat testa, ki ga izvaja za to usposobljena oseba. Pri upogibu kolena 20-30 stopinj se aplicira sila v smeri valgusa. Pri tem opazujemo odstop kolena od medialne linije kolena v primerjavi z zdravo nogo. 3-5mm= stopnja 1, 6-10mm=stopnja 2, 10+mm=stopnja 3.

V primeru, da nismo prepričani o stopnji poškodbe se osebo napoti na MR (magnetna resonanca). Na tem mestu bi citiral dr. John-a Rusin-a: ”you’re not your MRI”. Njegov citat se bere nekako v smislu: ”naj stanja tvojega telesa ne definira tvoja MR slika”. Ampak o tem več v katerem izmed prihajajočih prispevkov.

  1. Stopnja poškodbe:

V začetku je najboljši večini poznan recept RICE= Rest, Ice, Compression, Elevation (počitek, hlajenje – ne nižje kot 8 – 12 stopinj, kompresija, dvig poškodovanega uda). To je pomembno predvsem prvih 72 ur po poškodbi.

Ko smo sposobni kontrolirati otekanje, se lahko osredotočimo na vaje mobilnosti, delno lahko koleno obremenjujemo tudi s telesno težo (kontrolirani koraki razen, če zdravnik strogo prepove obremenjevanje). Zatekanje najlažje omejimo s hlajenjem ali nesteroidnimi kremami ali zdravili kot so ibuprofen, voltaren…

Glavno merilo za progresijo vaj oz. treninga so predvsem občutek bolečine, oteklina in mobilnost sklepa oz. ROM (range of motion).

  1. Stopnja poškodbe:

V začetku se drugo stopnjo lahko obravnava popolnoma enako kot prvo stopnjo. Lahko se uporabi opornico, ki je po navadi nameščena od 48ur do 1 tedna. V primeru, da po prenosu telesne teže na poškodovano koleno ni prisotna bolečina, se dovoli normalna hoja brez opornice. Takojšnji cilj po odstranitvi opornice so vaje za povečanje mobilnosti prizadetega tkiva in kolenskega sklepa. Medtem, ko razvijamo celotno območje gibanja kolena, po možnosti pričnemo z vajami za aktivacijo/moč, propriocepcijo in vaje agilnosti.

  1. Stopnja poškodbe:

Pri tretji stopnji poškodbe gre za popolno rupturo (strganino) ligamenta. Pri tej stopnji poškodbe se lahko odločimo za operativni poseg ali rehabilitacijo brez operativnega posega. Pri slednjem je noga imobilizirana vsaj 4-6 tednov. V tem času ne smemo prenašat telesne teže na poškodovano nogo in jo s tem še dodatno obremenjevati. Sicer znanstvena dognanja niso povsem jasna glede priporočila o procesu rehabilitacije pri tretji stopnji poškodbe. Navedenih je veliko različnih rezultatov oz. primerjav med rehabilitacijo z operativnim posegom in ne operativnim posegom. Največji uspeh pri rehabilitaciji z ne operativnim posegom se kaže pri izoliranih poškodbah MCL (druge strukture ostanejo nepoškodovane). Proces rehabilitacije je podoben procesu poškodb pri stopnjah 2 in 3.

CILJI:

  1. Kot prvi cilj si lah:ko zadamo zmanjšanje otekline in bolečine. Za to lahko največ poskrbi kar vsak posameznik s hladnimi obkladki in mazili proti vnetju in s hladilnim učinkom.
  2. Ko se oteklina zmanjša in se razdraženost kolena umiri, je naslednji najpomembnejši korak v rehabilitaciji pridobitev ponovne mobilnosti tkiv in sklepa.
  3. Ko dobimo željeno mobilnost sklepa (največji problem predstavlja upogib kolena), se osredotočimo na aktivacijo mišic, ki potekajo nad, pod in čez koleno z nadzorovanimi vajami najprej v odprti kinetični in kasneje zaprti kinetični verigi (oddaljen del uda ni fiksiran, oddaljen del uda je fiksiran). Predvsem je pomembno, da ne silimo v bolečino. Za poškodbo lahko naredimo zelo veliko z delom okrog poškodbe brez, da bi negativno vplivali na razbolelo mesto.
  4. Po odpravi bolečine, pridobljeni mobilnosti in aktivaciji mišic preidemo na bilateralne vaje (obe nogi delata hkrati) v zaprti kinetični verigi (počep, mrtvi dvig…).
  5. S ponovno osvojitvijo gibalnih vzorcev se lahko osredotočimo na unilateralne vaje (1 noga v stiku s podlago) in na vaje, pri katerih se moramo upirati rotaciji telesa.
  6. Na koncu pridejo na vrsto vaje gibanja pri katerih naslavljamo agilnost, hitrost.

Največkrat sta pri poškodbah mehkih tkiv počivanje in čakanje na izboljšanje stanja zelo slaba odločitev. Rehabilitacija, ki je v nekaterih primerih lahko zaključena v 1 mesecu, se lahko na račun (pre)dolgega počitka zavleče tudi na 4 do 6 mesecev.

Za vas piše: Nik MAHNIČ, soavtor: Sebastjan SIMLER