Vedno več mladih nadobudnežev (starost 6 – 10 let) se udeležuje športnih aktivnosti. To počnejo na lastno željo ali željo/pobudo svojih staršev. Zanimivo je, da je v nasprotju s pričakovanji, vedno več primerov, ko je otrok oz. mladostnik (10 – 16 let) gibalno in strukturno na nivoju 30 letnika. Zakaj se to zgodi in kaj lahko ukrenemo glede tega?
Stroka odgovor začenja z kategorizacijo gibanja na osnovne gibalne spretnosti (OGS) in specializacijo (SPEC). OGS na kratko zajemajo različni poskoki, tek v vse smeri, plazenje, podajanje in suvanje žoge, valjanje in plezanje. SPEC lahko opišemo kot spretnosti, ki jih otrok potrebuje pri določeni športni aktivnosti – npr. preigravanje in met na koš pri košarki, preigravanje in strel na gol pri nogometu, smučanje slaloma ipd. OGS naslavljajo gibalno bazo, SPEC gradijo posebne veščine, ki bazo že potrebujejo. Kje torej nastane težava?
Pri zgodnji specializaciji (6 – 10 let), se zanemari velik del izjemno nihajočih fizioloških lastnosti iz dneva v dan rastočega telesa. Lahko bi rekli, da se otroke obravnava kot male odrasle – naj trenirajo tako kot počnejo to odrasli, le nekoliko manj. Ta pristop se je izkazal za izjemno napačnega. Otroka, ki mu je do okoli šestega leta poznana samo igra in veliko gibanja (v kolikor ne dobi za 4. rojstni dan svoje tablice, zato, da je mir pri hiši), ga pri šestih letih posedimo v šolske klopi, mu ukažemo, naj 4 ali 5 ur sedi pri miru in po pouku pričakujemo od istega otroka, da bo doma sedel za knjigo še dodatno uro ali dve. Potem ga pošljemo na fuzbal (ali katero koli drugo športno aktivnost) in od njega pričakujemo, da bo pri tem dober (ambiciozni starši pričakujejo, da bo najboljši), ali pa se bo vsaj dovolj namigal. To naj bi mu pomagalo vzpostaviti zdrav odnos do športa (gibanja) in svojega telesa. Spet bo odgovor ne. Ne na takšen način.
Torej, kako bi lahko na isto situacijo pogledali z drugega zornega kota?
Če izvzamemo nekaj športnih disciplin, ki zahtevajo specifičen fiziološki razvoj (delov) otrokovega telesa zato, da bi se zagotovili standardi neke športne domene, bi lahko otrokova športna pot izgledala takole:
1. do šestega leta oz. 1. razreda šole se mora igrati. Gibanje mu mora biti v veselje, zabavo in imeti določeno socialno vrednost – tam spoznava svoje prijatelje.
2. 6 – 8 let – s pomočjo staršev se otroku predstavijo različne športne discipline, ali pa se pri otroku že sama po sebi pokaže želja, kateri šport bi lahko bil zanj prava izbira. Lahko jih je tudi več in to je čisto ok. V tem obdobju sta še vedno pririteti IGRA in razvoj OGS. Otroka učimo gibati pravilno in kvalitetno skozi IGRO. Strela na gol in meta na koš se učijo s prijateljem v igri ena na ena, ki mu daje ogromen čas interakcije z žogo, gibalnega časa in mu je v zabavo.
3. 8 – 10 let – v tem obdobju se lahko že konkretneje kaže, ali bo otrok želel kateri izmed športnih disciplin posvetiti več časa. V tem obdobju so OGS praviloma razvite. Potrebno jih je ohranjati in počasi nadgrajevati. V skupen volumen gibanja se počasi vključi trening SPEC, 1h na teden. Sama igra postane manj pomembna, še vedno pa morajo biti aktivnosti otroku zanimive. Od trenerjeve širine in znanja je odvisno, koliko izviren in uspešen bo pri doseganju tega.
4. 10 – 12 let – OGS so vzpostavljene (potrebno je postopno nadgrajevanje) in SPEC se podvoji, 2h tedensko. Še vedno je potrebna igra, vendar ne v času SPEC treningov. Otrok naj se igra s prijatelji na igrišču za blokom, na treningih s trenerjem pa se uči spretnosti, ki mu bodo pomagale biti boljše v konkretni športni aktivnosti. Tekmovalnost nekoliko pridobi na pomenu, vendar je zmagovanje še relativno nepomembno.
5. 12 – 15 let – OGS so stabilne in naučene. Z režimom treninga OGS je poskrbljeno, da se te pretnosti v večini prenašajo v specifično športno aktivnost (na kratko, otrok trenira za nogomet, ne da bi treniral nogomet). SPEC se posveti le samemu sebi in svojem namenu. Razmerje med OGS in SPEC se močno obrne v prid SPEC. OGS se še vedno spoštuje, saj omogoča ohranjanje trdne podlage in omogoča gibanje brez poškodb (oz. jih v veliki meri pomaga preprečevati). Zmaga pridobi na pomenu, igra pa je pomembna zaradi prepoznavnosti otroka in predstavlja del njegove komunikacije z okolico, morda tudi del njegove identifikacije.
6. 15+ – vzpostavijo se različni trenažni procesi, ki skrbijo za pravilen razvoj otrokovega mentalnega in fizičnega telesa. Zdravje je prioriteta št. 1. SPEC je v polnem zagonu in OGS služijo kot dopolnilne aktivnosti za vzdrževanje močne gibalne podlage.
Pa odgovornost staršev in trenerjev?
Starši bi morali biti odgovorni za razvoj otrokovega zdravega odnosa do gibanja in nato do športa, saj bo le ta definiral njegovo športno udejstvovanje tudi v kasnejšem življenju. To je velika odgovornost. Odnos se lahko razvije v zelo različni smeri – ali se otroku šport zameri, ali pa ga vzljubi in se bo rad gibal. To ima zelo različne posledice na razvoj otrokove osebnosti v mladosti in odraslosti.
Trenerji so odgovorni prepoznati otrokove veščine in sposobnosti ter za trenažni proces. Kadar se otrok star 10 ali 12 let v enem letu poškodbuje trikrat, je čas za kritično oceno njegovega trenažnega/gibalnega procesa.
Veliko staršem je najpomembnejši nasmeh na otrokovem obrazu. Prav je tako. Drugim staršem je pomembno, da bi otrok stopil v njihove čevlje in uresničil (neuresničene) sanje. Tudi to je v redu. Na tem mestu bi opomnil, da uspešnost otrok v mladosti (biti prvak v svoji športni disciplini pri npr.15 letih) NI FAKTOR za kasneje uspešno športno kariero na državni ali mednarodni/svetovni ravni.
