Fitnes in njegovi derivati so v zadnjih par desetletjih postali sinonim za zdravje, vitalnost in gibanje. Naslovnice revij in spletnih portalov, ki jih polnijo fotografije lepih ženskih in moških teles, so prava marketinška bomba in več kot uspešno privabljajo h branju množice mladih ali po srcu mladih pripadnikov obeh spolov. So tudi vsesplošno priznani kot oblika aktivnosti, ki naj bi zadovoljile naše potrebe po gibanju in ohranjala telo zdravo. Poglejmo, ali je ta sloves upravičen in ali lahko na fitnes pogledamo z drugega zornega kota. Ta bi nam lahko ponudil dodatno razumevanje o prilagajanju telesa na okolje v katerem živimo (si gibamo) in s tem razširil izbor odločitev, kam in koliko časa usmerjati v »treninge« in »vadbo«.
Postavimo najprej okvir, znotraj katerega razmišljamo o naših telesih. Kasneje bomo predrzno poizkusili preskočiti njegove meje.
- Prepričanje – Po osmih urah sedenja in/ali venomer ponavljajočega se gibanja, lahko telesu pomagam z 1 uro vadbe/treninga na dan.
- Kaj dejansko mislim – Pravim, da bo okolje, v katerem se nahajam eno uro na dan, imelo večji vpliv name kot okolje, v katerem se nahajam osem ur na dan.
- Prepričanje – Če hodim v fitnes, se bom gibal dolgo in zdravo.
- Kaj dejansko mislim – Ravnotežje (ki je primarni faktor in določuje, ali se bom sploh sposoben gibati) »treniram« vpet med uteži in naprave, ter ležeč na trebuhu/hrbtu na tleh. To je »super način« ohranjanje ravnotežja.
- Prepričanje – Fitnes vadba mi bo pomagala proti bolečinam v ramenih, vratu, …
- Kaj dejansko mislim – V osnovi nimam pojma, kaj me je do bolečin pripeljalo. Potem se podam v okolje (fitnes, dvorana), o katerem ne vem ravno veliko, in ustvarjam gibanja (vaje), za katere mi je prijatelj povedal, da so super za določen del telesa. Tako se bom rešili bolečine.
- Prepričanje – Če izgledam fit, sem fit.
- Kaj dejansko mislim – Pravim, da sta dodatna mišična masa in manjši odstotek maščobe neposredno povezana s kvaliteto gibanja in s tem tudi z različnimi bolečinami. Tako velja enačba več mišic + manj maščobe = zdravo telo. V kolikor shujšam, se bom rešil bolečin.
Nisem prepričan, koliko produktivno je v resnici razmišljati na takšen način. Vsaj v večini primerov izgleda, da govorimo smiselno, razumemo pa ne, kaj s tem mislimo.
Stopimo par korakov v desno in bodimo nekoliko kritični ter hkrati ustvarjalni. Denimo, da zgornje ideje postavimo na polico, in vzamemo v roke nov list papirja s svinčnikom in spišemo ideje za naše pomisleke.
- Pomislek – gibajmo se povsod, kadarkoli se imamo priložnost. In to je povsod (razen redkih izjem). V službi menjavajmo položaje sedenja, vstajajmo, naredimo dihalne vaje, gremo na zrak, s pretegnimo. Vsake pol ure 2 ali 3 minute. V 8 urnem delovniku se bo tako nabralo okoli 25 minut GIBANJA, za katerega nam ni bilo potrebno nikamor iti, imeti opreme ali si posebej vzeti časa.
- Pomislek – telo predstavlja neskončen gibalni potencial. Glejmo nanj kot steklenico, v katero lahko natočimo nešteto vrst tekočine, in če se zares potrudimo, vtaknemo tudi kaj tršega, npr. okrasni pesek, mivko, rožico, … Vse, kar nam omogoča naša domišljija. Zdaj si predstavljajmo enak potencial (in v resnici neprimerljivo večji) telesa. Smo lahko prepričani, da nam bo ena vrsta »vadbe« omogočila kvalitetno in dolgotrajno gibanje?
- Pomislek – večina nas je lahko dobra v precej malo rečeh. Mislim zares dobra. Tako dobra, da dejansko razumemo, za kaj pri nečem gre. Če znam uporabljati nalivnik, še ne pomeni, da razumem, kako funkcionira in kaj narediti, če se pokvari. Ali npr. znam voziti avtomobil, ne bom pa ga znal popraviti, če bo z njim kaj narobe. V gibalni svet vstopamo s popolnoma drugačnim prepričanjem. Vse vem, vse razumem in vse znam. Vaje so enostavne, vem, kdaj jih uporabiti in katera je dobra za kaj. Tudi vem, kako jih izvajati in sem celo tako dober, da jih svetujem prijatelju. Je takšno ravnanje odgovorno in premišljeno?
- Pomislek – ljudje, ki imajo največ mišic in najmanj maščobe, so praviloma bodybuilderji (ženske in moški). Če stopimo izven teh okvirjev, naletimo še na nogometaše (odstotek maščobe okoli 7-9%), pa kolesarji (6%), šprinterji, hitrostni drsalci, … Ti bi morali biti po tej logiki najbolj zdravi in brez poškodb. Pa so res? Kaj pa če je nekaj globalno narobe z okoljem v katerega smo bili rojeni? Kaj, če smo si okolje tako zelo podredili, da lahko v resnici naše gibanje »izvažamo« – koliko nas npr. uporablja daljinca za TV ali garažna vrata, da lahko še več udobno sedimo v fotelju oziroma sedežu avtomobila?
Fitnes in podobne aktivnosti so čudovita stvar, ki so mnogim pomagale pri odpravi njihovih (gibalnih) težav in ravno tako mnogim pomagale do nastanka (gibalnih) težav. Telo predstavlja neskončen gibalni potencial. Z njim lahko počnemo toliko reči, da si jih v resnici težko predstavljamo. Naše telo je čudežni bio-stroj, ki zna ravnati brezkompromisno, zna preživeti, se pozdraviti in se rešiti iz neverjetnih situacij. Vendar ni neuničljivo. Vsak dan po malem se bo slej ali prej poznalo – v eni ali drugi smeri.
