V nemalo primerih se pri otrocih situacija z bolečino razvije v poškodbo. Za to obstaja precej razlogov. Nekaj smo jih opisali v članku »5 najpogostejših razlogov za bolečino vaših otrok pri športu« (povezava), kjer smo poudarili, da ignoriranje nekaterih znakov preprosto ne vodi drugam kot v manj ali bolj resno poškodbo. In nepravilno je misliti, da je več manjših poškodb bolje kot ena velika. Vsaka poškodba ima svoj ZAKAJ in vsaka naslednja je z veliko verjetnostjo posledica pretekle ali preteklih poškodb. Kaj torej storiti, ko do poškodbe pride in je soočanje z njo neizbežno?
Poiščemo kompetentno strokovno pomoč
Včasih smo kar sam svoj mojster. Nekaj ledu, dan ali dva počitka, malo masiranja dela telesa in zgodbo hitro pozabimo. V nekaterih primerih je to sprejemljivo, če smo prepričani, da razumemo, kaj delamo. Kadar obstaja faktor, ki ga ne znamo kam uvrstiti ali ga ne razumemo (na primer zakaj otrok po dveh tednih od brce v gleženj še vedno šepa, čeprav ni otekline in podplutbe), je potrebno otroka peljati h primernem zdravniku ali terapevtu. V naši prvi bojni liniji je to splošni zdravnik ali fizioterapevt (če nismo v nedeljo popoldne pristali na postaji prve pomoči), ki bo ocenil, ali bo otroka napotil primernemu specialistu. Vsaj moral bi. Na tem koraku je pomembno, da se ne dovolimo odsloviti z medlo prognozo, da bo čez teden ali dva bolje, ter naj se z otrokom vrnemo na kontrolo po treh tednih počitka. V veliko primerov je popoln počitek (sploh dlje trajajoč) slab nasvet.
Kaj storiti kadar gre za resnejšo situacijo?
Strgana kolenska križna vez, počene mišice, strgana ahilova tetiva, bolečine v dimljah, spodnjem delu hrbta in peti ali stopalu so le del repertoarja poškodb, s katerim se soočajo današnji otroci. V trenutku, ko se pojavi takšna situacija, je otroka potrebno obravnavati resno in kot odraslega. Tudi pri njih pridejo v poštev rentgensko slikanje (RTG), ultrazvok (UZ), slikanje z magnetno resonanco (MR). Pogovarjati se (lahko) začne o operativnih posegih in tudi dolgotrajni rehabilitaciji. Otroci so v delčku sekunde skočili iz sveta razigranosti v svet zdravnikov, terapij in resnih obrazov. In ne razumejo ga.
V tem obdobju je pomembno prevzeti odgovornost za to, da bo otrokova poškodba dobila pravilno oznako – diagnozo. Ne zgodi se redko, da se zaradi slabšega MR posnetka postavi napačna ali pomanjkljiva diagnoza. Iz tega razloga se lahko zelo hitro podvoji ali potroji čas predvidene rehabilitacije in s tem otrokove odsotnosti z igrišča oziroma igre s prijatelji. Dobro je dobiti dodatno in neodvisno (!) mnenje. Ne bodite presenečeni, če se ti dve mnenji diametralno razlikujeta. Poiščite tretje. Vem, da se tole zdi mučen proces, vendar si poskusite predstavljati, da otroka zdravite za prehlad, ko ima v resnici pljučnico. Podobno je pri kolenu ali kolku – če zamudite s potrebno operacijo, ker je posnetek MR slabši, lahko to privede do še resnejših ali celo nepopravljivih situacij.
Diagnoza je bila pravilna, specialist je opravil svoje, kaj zdaj?
Rehabilitacija. Po uspešnem diagnostičnem procesu in zdravljenju se zgodba s sanirano poškodbo ne sme zaključiti. V kolikor naslednji korak zanemarimo, bomo hitro nazaj med zgornjimi vrsticami. Slediti morajo terapije. Namen teh je, da v največji možni meri vrnejo prej poškodovano zdaj pa v procesu regeneracije tkivo v stanje pred poškodbo. Omogočiti morajo neovirano gibanje telesa, da bi se možnost nastanka nove poškodbe ali ponovitev stare maksimalno zmanjšala. Ravno tako je potrebno vse ostale dele telesa, ki so bili prizadeti zaradi počitka samega, spraviti nazaj v stanje pred poškodbo.
Odločamo se med fizioterapijo, različnimi manualnimi pristopi, alternativnimi vejami medicine, … Zavedati se moramo:
- Kar lahko odpravi terapija z ultrazvokom, bo manualna terapija opravila ali slabše ali počasneje.
- Kadar je situacijo potrebno naslavljati na nivoju skeleta (kosti ali sklepov), bo imela masaža zelo jalov rezultat.
- Kadar je poškodba pripeljala do gibalnih kompenzacij in je potrebno otroka na novo naučiti pravilno hoditi, teči, skakati, …, bo to kiropraktik težko dosegel.
- Če določenem delu telesa manjka gibljivosti, bomo to težko dosegli s treningom stabilnosti ali moči.
- Ta faza lahko traja dva, v nekaterih primerih (kadar govorimo o poškodbah, ki jih lahko dokončno saniramo) pa tudi devet mesecev.
Cilj zgornjih alinej je izpostaviti pomembnost izbire pravega naslednjega – poiščimo kompetentno strokovno pomoč. Konjerejec ima sicer veliko izkušenj s pripravo ovsa za obrok, vendar mu ne bi kar zaupali, da nam pripravi ovsene kosmiče za zajtrk, drži? Na tem koraku je izjemno pomembno nasloviti VZROK in ne zgolj odpravljati posledice ter simptome. Takšen pristop se nam praviloma izjemno pozitivno obrestuje, preganjanje bolečine pa ustvarja začaran krog zablode. V kolikor je težava v zabrazgotinjenem mehkem tkivu, potrebujemo npr. fizioterapevta in UZ (v nekaterih primerih lahko pomaga manualni terapevt). Pri težavah z neporavnanim skeletom lahko učinkovito pomaga kiropraktik, usposobljen fizioterapevt, … Z gibalnimi vzorci bodo največkrat uspešnejši za to usposobljeni strokovnjaki. Za razvoj moči in mišične mase trenerji, ki so specializirani na tem področju itd.
Postopek od diagnoze do sanacije poškodbe je občutljiva in natančna zadeva. Imeti dobro in pravilno informacijo na vsakem koraku procesa lahko pomeni razliko med uspešno in manj ali celo neuspešno sanacijo. Če otrok po končanih terapijah še vedno malo šepa, ko mu dovolimo nazaj na igrišče, smo kot terapevti, trenerji in starši slabo opravili svojo nalogo. O tem več v naslednjem delu trilogije člankov o malih športnikih.
