V prvem od treh člankov v projektu APRIL – MESEC OTROK V ŠPORTU naslavljamo situacije, ko se otrok začne pritoževati nad določeno bolečino. Kako takrat ravnati, na kaj moramo biti pozorni in predvsem zakaj takšnih situacij ne smemo v celoti ignorirati?
Starši in trenerji lahko nevede ali nehote otroka podvržejo večjem pritisku, kot bi ga otrokovo telo in psihično stanje lahko preneslo. To lahko ima kratkotrajne in celo trajne posledice za otroka. Na primer slaba športna izkušnja v mladosti nakazuje na pomanjkanje interesa za športno udejstvovanje v odraslosti. Hkrati lahko ne obravnavana ali zanemarjena bolečina hitro iz razigranega in razposajenega otroka naredi pacienta z žalostnim izrazom na obrazu ter raztrgano kolensko križno vezjo. Kaj pa so tisti glavni dejavniki, ki lahko pri našem otroku povzročijo bolečino na različne načine ? Je to res samo poškodba?
1. Rast
Telesa otrok rastejo in se razvijajo hitro, kot se nikoli več kasneje v življenju ne bodo. Kot posledice se lahko pokažejo zmanjšana gibčnost, nekoordinirano gibanje, izguba ali slabše ravnotežje. Vse to ne samo poveča potencial nastanka poškodbe, ampak lahko močno vpliva na sam rezultat oziroma pripravljenost otroka. Mladi športniki se tako lahko hitro znajdejo pod večjim stresom, nestrpnostjo in socialnimi pritiski.
2. Nepravilno obremenjevanje (še) nerazvitega telesa
Otrokovo telo se razvija postopoma in je zato v tem obdobju bolj dojemljivo za poškodbe. Ne glede na otrokovo dejansko starost, je v trenažnem procesu oziroma izboru aktivnosti potrebno upoštevati fiziološko razvitost njegovega telesa. Tako je lahko 10 letnik fizično bolj podoben 12 ali 13 letniku, ali pa 7 oziroma 8 letniku. Glede na to je njegovo telo potrebno obremeniti s primernimi vajami, količino in pogostostjo njihovega izvajanja.
3. Preobremenitve
Dandanes ni nič neobičajnega, da 8 letnik trenira trikrat ali kdaj celo štirikrat tedensko, za vikend pa se udeleži še tekmovanja. Mlada telesa niso narejena in praviloma dovolj zrela, da bi se jih specifično in v tolikšni meri lahko obremenjevalo. Preveč enoličnega gibanja venomer obremenjuje iste telesne strukture, ki se skozi določeno obdobje utrudijo in lahko pod pritiskom napora popustijo. Tako pogosto pride do lažjih (tendinoza, tendonitis ipd) ali težjih (raztrganine, zvini, izpahi, degenerativne spremembe) poškodb.
4. Premalo počitka
Pričakovati od otroka, da bo skozi celo leto športno aktiven je več kot utopično. Tega ne pričakujemo niti od odraslih in na mednarodnem ali svetovnem nivoju uspešnih športnikov. Počitek in regeneracija nista lenarjenje ali iskanje izgovorov! Počitek in zadostna regeneracija sta del trenažnega procesa, kot je žvečenje del procesa hranjenja. Več hrane kot bomo poizkusili pogoltniti v celem kosu, prej se nam bo zaletelo in se bomo začeli dušiti, čeprav bi bil naš namen zadostiti telesu dovolj energije, da lahko preživi.
5. Akutna stanja
Različne travme kot so udarci in zvini (modrice, rdečice, odrgnine) imajo načeloma zelo jasne pokazatelje in nam je jasno od kje izvirajo. Ta praviloma trajajo krajše časovno obdobje in ne prinašajo večjih negativnih posledic. Kadar se zgodi, da neko akutno stanje vendarle traja dlje časa (subakutno), je potrebno tudi temu posvetiti pozornost (otečen gleženj zaradi brce, manj gibčen prst na nogi ali roki zaradi udarca, …).
Pri določevanju relevantnosti in oblike bolečine moramo torej biti pozorni. Pomembno si je zastaviti več vprašanj:
- kako je bolečina nastala,
- kakšne indice oz. simptome (npr. rdečica, podplutba, oteklina) lahko prepoznamo,
- koliko časa bolečina traja,
- kakšne druge znake lahko opazimo (šepanje, sključeno držo, neobičajna mirnost ali nemirnost otroka, zvračanje stopal, noge na »X«, …),
- se bolečina ponavlja na istem mestu ali morda v paru z bolečino na drugem delu telesa?
Razumljivo je, da se lahko otroci pritoževanja nad bolečino poslužijo kot sredstvo za pridobitev pogrešane pozornosti. Vendar tega ne smemo posplošiti na vse primere in tudi ne kar vsako pritoževanje vzeti preresno. Otroci bodo prej bolečino ignorirali in je sploh ne omenili, kadar bo ta posledica aktivnosti v kateri otrok uživa. Pogosto se tudi zgodi, da otrok o bolečini ne govori kadar je del trenažnega procesa, v katerem se od njega pričakujejo rezultati oziroma je del ekipe do katere se čuti odgovoren. Glavni akterji takšnega procesa so lahko pritiski s strani glavnega ali pomožnega trenerja, pričakovanja staršev oziroma celo otrokova lastna želja po socialnem udejstvovanju. Otrok ali mladostnik poizkuša skozi določeno aktivnost pridobiti na lastni vrednosti in identiteti, se uveljaviti v družbi prijateljev ali soigralcev in podobno.
