KO BOLEČINA PRERASTE V POŠKODBO…
Kot smo se naučili, se bolečina lahko razvije v bolj ali manj resno poškodbo. Te poškodbe lahko imajo bolj ali manj resne posledice. Ne zgodi se redko, da gre že pri štirinajstletniku za tako resno poškodbo, da je iz trenažnega procesa izključen tudi po več mesecev. Po poškodbi moramo otroka največkrat oddaljiti od primarne fizične aktivnosti in se posvetiti čim boljši sanaciji nastale situacije. To največkrat vključuje vsaj delo s fizioterapevtom, lahko tudi ortopedom, kirurgom, potrebno je vsaj RTG slikanje ali celo slikanje z magnetno resonanco. Vsi ti strokovnjaki so nujno potrebni, če želimo, da se poškodba naslovi z več zornih kotov. V idealnih primerih (in v to smer bi morali stremeti v procesu sanacije) bodo posamezni strokovnjaki sodelovali med sabo, da bo proces kolikor je mogoče optimiziran.
…IN KO SO POSLEDICE POŠKODBE ODPRAVLJENE…
Po zaključenih postopkih, ko se posledice poškodbe odstranijo (potrebne operacije, terapije, rehabilitacija, …), pa se postopek za uspešno sanacijo poškodbe ne bi smel končati. Z uspešno zaključeno rehabilitacijo smo tako (praviloma) ustvarili dobre pogoje, da se bo otrok lahko začel gibati brez bolečin, dobro in učinkovito. To pa ne pomeni, da se bo otrok kar sam od sebe tudi začel gibati dobro in učinkovito. Na tej točki bi moral prevzeti proces strokovnjak za gibanje, ki bi otroka vodil skozi gibalni del post-rehabilitacije in poskrbel, da bo celotno telo funkcioniralo homogeno. Zakaj je to potrebno?
NAJPREJ SE GIBAJ KVALITETNO, POTEM SE GIBAJ VELIKO (G. Cook)
Naše gibalne navade (način gibanja) si lahko predstavljamo kot nekaj, kar nas spremlja na vsakem koraku (dobesedno), ali se tega zavedamo ali pa ne. Govorimo o gibalnih vzorcih. Vzorci se prilagajajo sposobnostim našega telesa. Kadar imamo poškodovano nogo, šepamo. Gre za kompenzacijski vzorec, ki lahko preide v stalnega (šepamo tudi potem, ko ni več razloga za to). V našem primeru otroka, potem, ko umaknemo vse posledice poškodbe, pošljemo na igrišče, ne da bi njegovo telo naučili novega vzorca, ki bo sanirane dele po poškodbi znal optimalno vključevati v gibanje. To je podobno, kot bi nas hudo ožulil čevelj, ki nam je občutno premajhen. Pozdravili bi žulje, zamenjali nogavice, potem pa na vse to ponovno obuli isti čevelj. Jasno, da se bo žulj (ali še kaj hujšega) spet pojavil. Torej moramo zamenjati čevelj (gibalni vzorec), potem, ko smo odpravili žulj (poškodba), ki nam ga je povzročil. V nasprotnem primeru se hitro začnemo vrteti v krogu saniranega žulja, obuvanja premajhnega čevlja in ponovnega žuljenja.
Opravljamo vaje za mobilnost, stabilnost, propriocepcijo, ravnotežje, mišično aktivacijo, manj zahtevne vaje za koordinacijo. Po odpravi gibalnih situacij in osvojenem pravilnem gibanju (in šele takrat!), sledijo treningi za moč, eksplozivnost, zahtevnejšo koordinacijo, …
POZOR…
…v tem delu procesa so otrokovi trenerji lahko precej nestrpni, kar samo po sebi predstavlja absurdno izkušnjo. Trenerji želijo, da bi se otrok vrnil kar se da hitro nazaj na igrišče in hkrati premorejo premalo razumevanja, kaj lahko otroku prehitra vrnitev na igrišče povzroči. Kadar je poškodba posledica akutne travme, je odsotnost lahko dolga par tednov ali mesecev. V bolj kompleksnih zgodbah pa se obdobje lahko podaljša tudi na več mesecev ali leto (kadar je poškodba posledica strukturnih sprememb, ki so nastajale skozi daljše časovno obdobje, včasih celo iz obdobja prvega leta otrokove starosti).
TRI, DVA, ENA – VRNITEV NA IGRIŠČE
Skozi zadnji del procesa, ko vzpostavljamo in nadgrajujemo otrokovo telesno pripravljenost, se lahko postopoma vrne na igrišče. Poudarek je na postopoma. V prvem tednu vrnitve ne opravi vseh treningov ampak polovico. Prve tekme ne odigra v celoti ampak samo del. Po pogovoru z otrokom po tekmi se izve, kako se počuti, kako mu je med tekmo šlo, kaj je opazil. Glede na pridobljene informacije se oceni, kako se bodo njegovi treningi in udeležba na tekmi stopnjevali. Tako bo v roku 4 – 6 tednov dosegel nazaj svojo optimalno pripravljenost trenirati in igrati, ob maksimalno nizki možnosti ponovitve ali nastanka druge poškodbe.
ZA KONEC: Bolečin in poškodb v športu ne bi smeli ignorirati ne pri odraslih, še manj pri otrocih. Negativna izkušnja v športu bo za otroka pustila trajne posledice. Te so lahko ob resnejši poškodbi fizične, nikakor pa ne smemo zanemariti psihičnih. Otroci se radi igrajo, zabavajo, družijo. Tudi tekmujejo radi in se skozi tekmovanja (poraze in zmage) naučijo pomembnih življenjskih lekcij. Tekmovanja na katerih se krepi samozavest trenerjev ali ponos staršev in obstajajo tekme zaradi rezultata samega, bi lahko označili preprosto kot primerjanje, kdo ima daljšega. Znamo in poznamo načine, kako športno udejstvovanje izpeljati prijaznejše in produktivnejše za otroke.
